RIMSKE TOPLICE in okolica

Obisk Aškerčeve domačije in Perkmandeljca na Padežu

Jesenski potepanje  2.10.2019

Pripravila: S.Javornik, V. Kristan

Letošnjo jesen smo odkrivale Rimske Toplice. Milka je pripravila program s katerim smo malo pokukale  v lepoto in posebnosti kraja v katerem živi. 
Ogledale smo si Aškerčevo kmetijo in  Polhovo jamo.

Aškerčeva domačija
Po jutranjem, prvem klepetu pri bazenu v Rimskih Toplicah, smo se odpeljale na Senožeče, na kmetijo našega velikega epskega pesnika Antona Aškerca.
Domačija leži na strmini nad Rimskimi Toplicami in reko Savinjo.
Na tej kmetiji je Anton Aškerc preživel velik del svoje mladosti.

pesem ANKA - A. Aškerc

Gre po stezi čez polje zeleno

Anka mlada dete zapiščeno.

Kovček nese mi v levici

solze z desno briše si po lici;

joče milo mi sirota Anka

stoče milo, toži brez prestanka;

"Oj cvetlice, srečne ve sestrice

jasno vam je lepo lice;

jad noben srca ne pretresa   

solza van ne kane iz očesa

A gorje mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v hladni grob dejali,

kogar kruha služit so poslali!

Morete mi, rože, razodeti,

kaj sirote delamo na sveti?"

pesnikova hiša v preteklosti

500 let staro kmetijo družine Aškerc nam je na duhovit način predstavil prapranečak Matjaž Aškerc.

         "Hiša "-  na mizi je dobro videna vdolbina za preizkus kvalitete “šnopsa”. 

                                             Na kmetij se zdaj ukvarjajo s sirarstvom in ovčarejo.

Anton Aškerc (1856 – 1912) 

Anton Aškerc je bil po poklicu duhovnik.  Služboval je kot kaplan v Podsredi, Šmarju pri Jelšah, Sv. Lovrencu, v Vitanju, Šmarjeti in Škalah pri Velenju. Po upokojitvi je bil mestni arhivar v Ljubljani.
     Bil je širokih misli, raziskoval je druga verstva in pisal pesmi, potopise in drame. Njegova svobodomiselnost ni bila dobro sprejeta  v cerkvenih krogih, zato je služboval v več župnijah. Kot bojevit svobodomislec se je večkrat zapletel v spore z nemškimi uradniki in nezavednimi rojaki.
     Postajal je vedno bolj vase zaprt in razdražen zaradi kritik na račun pesniškega ustvarjanja.

Obisk Polhove jame na Padežu

Kar nekaj km iz Rimskih   Toplic  in blizu Laškega, je kraj Padež.
Med hribi in ozkimi dolonami je doma družina Slapšak..

Polhova jama jama je opuščen rudnik svinca in srebra.
Rudo so začeli kopati pred 450 leti.
Po zaprtju je rudnik sameval.
 Pridne roke so rovom ponovno dale prejšno podobo. 
.

                                                                                       

                                     Po urejeni peš poti prispemo do vhoda jame v desetih minutah

Obiskovalca ob vstopu v rudnik oblije nizka temperatura, ki ne presega 10°C, s stropa je videti       viseče stakaktite, na tleh male bele ponvice dajo vedeti, da voda najde pot še skozi tako neprehodne razpoke kamnine.

                                                                    rudarska malica 

                                                  nekateri rovi so polni bistre vode

                                              Male bele ponvice, ki bodo nekoč velike

      Okoli rudnika je speljana lepa sprehajalna pot, ki smo jo zlahka prehodile ob obujanju            spominov.



Popoldan se je zaključil izlet in z njim tudi sonce. Dež je pokvaril zaključno kavico. To bomo, ob obujanju spominov, spile v Celju.

Mala Mojstrovka

Mala Mojstrovka-lepotica nad Vršičem

13. 9. 2019
Tekst pripravila: Slavica 
Foto: Marjana, Slavica

Odlična vremenska napoved, zato povabim na  Malo Mojstrovko pohodnice, ker nam je odpadel pohodniški dan v okolici Stola zaradi slabega vremena. 
Zgodaj zjutraj se že vozimo po ovinkih na Vršič. Vreme jasno, kot ribje oko, pohodnikov pa veliko. Z Marjano pridno grizeva kolena v strmini proti Grebencu.  Pot do Grebenca in južno pobočje gore je eno samo melišče in ga je potrebno premagati do vrha. Sonce nas dobro greje in razgledi se z višino vedno bolj odpirajo na vršace okoli naju. Nepopisna lepota naju večkrat ustavi, da se naužijeva v razgledih. Zaradi jeseni, ki v hribih pride prej, kot v dolini, ni bilo videti cvetja, zato pa je modro nebo s kuliso vršacev in zelenih dolin nama polnilo baterije. 


Ob cesti proti Vršiču se nahaja park možicev. Igrivosti in idej ne manjka otrokom in ne odraslim, če tudi je samo kamenje. Možici so si zelo različni, so veliki in mali, debeli in vitki.

Proti Grebencu je na koncu melišča dolga jeklenica, da pohodnik lažje premaga pot.

Poležavanje na vrhu je pravi užitek, čeprav je kamenje trdo in hladno.

Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranili ravnotežje, se moraš premikati.
Albert Einstein
























Pogum ni odsotnost strahu,
temveč zmaga nad njim.
Pogumen človek ni tisti, 
ki strahu ne čuti, ampak tisti, 
ki strah premaga.
Nelson Mandela
                                                                           

Razgledi na Jalovec in Mangrt

Pogled na Prisojnik

Človek si načrtuje pot in upa, da jo uresniči. Nama je uspelo danes načrtovano  pot uživaško prehoditi. 
    Na koncu štejejo le dejanja in doživetja, ki jih dojamemo, ko pridemo domov srečni in zadovoljni. 
    Ja, lep je bil ta dan.

Karavanke - STOL in okolica

11. Planinski pohod upokojenk SŠGT Celje
12., 13. avgust 2019

pripravila S. Javornik, V Kristan

Od  Zelenice do Stola in nazaj

V sredini avgusta smo opravile standardni vsakoletni planinski pohod. Tokrat smo se odpravili na tridnevni izlet v Karavanke.
Napoved  slabega vremena nam je malo spremenila načrt. Tridnevno planinarjenje smo skrajšale. Tako smo preživele dva lepa dneva v Karavankah.


Stol je najvišji vrh v Karavankah. Nanj se lahko povzpnemo iz slovenske ali avstrijske strani. Stol je gora, ki je dosegljiva v vseh letnih časih. Najkrajša in najlažja pot vodi od Valvazorjevega doma nad Žirovnico, druge poti so zahtevnejše in daljše.

Me smo si izbrale pot preko Zelenice in prelaza Šija na vrh Stola.

Ta dan je sonce pripekalo, steza se je dvigovala in spuščala in večkrat smo si vzele počitek. Med potjo smo občudovale vrhove v bližini, občudovale smo planinsko cvetje in drugo rastje in pogledovale  v nebo, kjer so se igrali oblaki.

Zadnji del poti je bil nekoliko adrenalinski, saj je pot poškodovana in posuta z drobirjem, vendar smo jo kljub temu premagale.Prespale smo v Prešernovi koči pod Stolom, ki pa nam na žalost ni nudila prijetnega počutja.

Drugi dan smo ubrale drugo pot, in sicer čez Zabreško planino proti Domu pri izviru Završnice. Polovico poti nas je spremljalo lepo vreme, drugi del pa megla in nizki oblaki, ki so nam zakrili poglede. Pa tudi hladno je bilo. Prijetno presenečenje smo doživele na Koči pri izviru Završnice, kjer nas je pričakala prijazna oskrbnica. Zakurila je peč, tako da smo se prijetno pogrele in odpočile.

DOM na ZELENICI - 1536m

Zelenica je naša edinstvena in
stena njena je kozorogova,
je cvetja poln ta krasni gorski svet,
zato v ta kraj me vleče spet in spet
(Zelenica, M. Perko).









Cvetoči gorski travniki na poti k  koči 

 NA IZVIRU  ZAVRŠNICE.

                      Prvi počitek in uživanje na soncu

Na poti proti prelazu Šija
Sonce je močno pripekalo, zato smo imele v nahrbtnikih veliko vode, komaj smo nosile to težo.

Spomine si doma  osvežimo s fotografijami, če jih imamo . Veliko jih je nastalo na naši poti

Dolga je ta dolina, slika ne pokaže realne dolžine. Prehoditi moramo še celo dolino in na koncu v levo po melišču. Pot je zelo dolga in tudi strma.

Nekaj metrov nam še manjka do roba grebena, nato bo lažje. Kamenček je motil korak, zato smo se ustavile.

STOL - 2236m

je dvoglava gora. Je najvišji vrh Karavank. Z njenega vrha je ogromno prekrasnih razgledov.

Malo pred dežjem smo uživale na vrhu Stola

                                             razgled po dolini


V Prešernovi koči smo se zjutraj zbudili v soncu. Kmalu so se na Julijcih začeli nabirati črni oblaki. Potovali so proti nam. Hitro smo se odpravile s Stola po.J poti, Po temnem gozdu najprej do  Doslovške planine, nato Tinčlove koče in nato po široki gozdni cesti  do koče pri izviru Završnice.

                                                     jutranji razgled s Stola
                                                                    

                                                              

Proti Zavbreški planini so oblaki začeli zakrivati sonce

Ker smo se vračale, se nam ni nikamor mudilo. Vzele smo si čas za klepet

                                          V gozdu so nas prestrašile prve dežne kaplje.

megla, dež na koči pri IZVIRU ZAVRŠNICE,  prijazni gostitelji ter čudovito kosilo

                                                                                        

Prijetno je bilo sedeti ob toplem kaminu, vendar smo morale zaključiti naše potovanje.             
                                                                                     

Ko zmanjka vode v plastenki…

                                                                                                      

Še zadni objem in črpanje devesne energije in nato domov. Bogate za nove spomine

PLANISKI RAJ 

• Letos je bil že 11. planinski pohod v visokogorje. Pred leti, ko smo začeli s to tradicijo, je bilo več zanimanja za pohodništvo, a leta naredijo svoje. Ostalo nas je malo, a se ne damo, ker se zavedamo, da so hribi kotiček na zemlji, kjer človek dobi veliko. 
• Hribi pohodnika res utrudijo, vendar človeška duša se obogati. Doživetja, ki jih vsak obiskovalec doživi drugače, se ne dajo napisat na papir, nosimo jih v sebi. Pogledovanje v višine, na gladke stene vrhov, krušljive prepade, skale porasle s barvitimi cvetovi, pogled v sinje modro nebo s temnimi ali belimi oblaki in še več je razlogov za sproščanje duše. Človek se mora ustaviti in uživati ob pogledu na to stvarstvo sveta. V gorah je lepo, ampak samo za tiste, ki so to sposobni občutit.
• Še misel za konec: “Čas, ki ga preživimo v gorah ni zavržen čas, je čas za pogled v življenje.”