KRN IN TAM OKOLI NJEGA, 

14. DO 16. SEPTEMBER 2020

 

Ko te planine zasvojijo, jih moraš vedno ponovno doživljat. To so posebni kraji, ki človeka pritegnejo in se jih ne naveličaš.

September 2020 je bil mesec, ko smo še smeli iti od doma preko meja občin. Vreme toplo, lepo, dnevi sicer malo krajši, narava pa že globoko v jeseni, kar pomeni, da gorskega cvetja ni več v obilju. Načrt za drugi del septembra je bila tridnevna planinska tura čez Komno do Krnskega jezera in naprej vzpon na Krn. Od tu pa čez Batognico in Peske do Lepoč in do Koče pod Bogatinom in naslednji dan še do Črnega jezera in v dolino čez Komno, dobrih 63 km planinskih poti je bilo prehojenih.

             Kratek oddih na Komni, nato nadaljevanje poti proti Krnskemu jezeru.

Planina na Kraju s planinskim domom in ostanki I. svetovne vojne. Tu sva drugi večer prespali.

           Resasti jesenski svišč ob poti naju je razveseljeval z modro barvo.

Po včerajšnji dolgi turi od Slapa Savica do Krnskega jezera sva bili zvečer kar utrujeni. Kljub rezervaciji v koči sva dolgo čakali na najino sobo, saj je bila koča precej zasedena. Spanec je bil miren in globok, zjutraj sva vstali zgodaj, zajtrkovali komaj kaj in se odpravili na Krn. Dolga dolina se vleče ob jezeru in nato še daleč tja dokler se ne prične vzpon, ki poteka v ključih do sedla. Nato pa po strmi južni strani pobočja do Gomiščkovega zavetišča in na vrh Krna.

                                      Skupaj ob Krnskem jezeru v jutranjem hladu.

                               Pogled nazaj na del prehojene poti pred vzponom.

                            Kamnit svet poln škrapelj, ki jih izdolbe voda.

Pogled na Krn s severne strani. V poletnem času je Krn pogosto v megli nekje okoli 12 ure, zato je dobro iti na Krn zgodaj, da ujamemo razglede, me smo imele srečo, bil je lep, sončen in prijetno topel dan brez meglic. Ja, jesen je lahko zelo lepa v hribih.

Marjana se je morala oddahniti in razgledati na strmem pobočju Krna, zadaj Batognica in daleč Peski. Na sedlu še nisem povedal Marjani kje bo hodila.

Pred Gomiščkovim zavetiščem, kjer sva uživali ob kavi in super okusnim jabolčnim zavitkom.

                                          Občudovanje na vrhu Krna.

Na poti na Batognico, zadaj strmo pobočje Krna. Marjana hodi za mano in nič ne jamra. Ko prehodi pot, občuduje prehojene strmine in se počuti z mano vred zadovoljno in srečno.

                                          Kaverne, ki so speljane po Batognici.

Krater na vrhu Batognice, ostanki minske vojne med Italijani in Avstro-Ogrskimi vojaki so še danes vidni na vsakem koraku vršnega pobočja Batognice. Krater eksplozije v katerem je odjeknilo 4100 kg nitroglicerinske razstrelilne želatine, je še danes lepo viden z okoliških vrhov.

Pot naju je vodila iz Batognice proti Peskom, spodaj je vidno Jezero v Lužnici, kjer vodi pot v vas Krn in na Planino Kuhinja.

                                                                  Prelepa pot se vije čez  Peske.    Brez pohodnikov, samo tišina in ves svet je pred mano.

Spomenik iz I. svetovne vojne na Peskih. Od tukaj naprej sva se začeli počasi spuščati proti Lepočam. Dolga pot naju je še čakala do planine na Kraju, kjer bova prespali.

Tretji dan sva šli na Črno jezero. Prijetno speljana pot iz Komne na Črno jezero se vije nadrobom Komarče po gozdu, nekje v sredini poti se gozd konča in v dolini vidimo Bohinjsko jezero z Zako. Pot se nadaljuje zopet v gozd in po dolgem času zagledamo jezero v kotanji. Do njega vodi še strma in ozka pot v ključih..

Sezuti čevlji, sonce, mrzla voda….to je sprostitev in užitek

Počitek ob poti. Čakala naju je pot do Komne in nato še v dolino do Slapa Savica in domov.

Bilo je neprecenljivo lepo!!!

Fotografije: Marjana Srše, Slavica Javornik

Tekst: Slavica Javornik

MOŽNOSTI LEPŠEGA IN BOLJŠEGA ŽIVLJENJA ČAKAJO, DA JIH IZKORISTIMO. ŽIVLJENJE JE BANKET. POSKUSIMO NJEGOVE DOBROTE! ŽIVLJENJE JE DAR, UŽIVAJMO GA!

Bilo je neprecenljivo lepo!!!

Fotografije: Marjana Srše, Slavica Javornik

Tekst: Slavica Javornik