KRN IN TAM OKOLI NJEGA, 

14. DO 16. SEPTEMBER 2020

 

Ko te planine zasvojijo, jih moraš vedno ponovno doživljat. To so posebni kraji, ki človeka pritegnejo in se jih ne naveličaš.

September 2020 je bil mesec, ko smo še smeli iti od doma preko meja občin. Vreme toplo, lepo, dnevi sicer malo krajši, narava pa že globoko v jeseni, kar pomeni, da gorskega cvetja ni več v obilju. Načrt za drugi del septembra je bila tridnevna planinska tura čez Komno do Krnskega jezera in naprej vzpon na Krn. Od tu pa čez Batognico in Peske do Lepoč in do Koče pod Bogatinom in naslednji dan še do Črnega jezera in v dolino čez Komno, dobrih 63 km planinskih poti je bilo prehojenih.

             Kratek oddih na Komni, nato nadaljevanje poti proti Krnskemu jezeru.

Planina na Kraju s planinskim domom in ostanki I. svetovne vojne. Tu sva drugi večer prespali.

           Resasti jesenski svišč ob poti naju je razveseljeval z modro barvo.

Po včerajšnji dolgi turi od Slapa Savica do Krnskega jezera sva bili zvečer kar utrujeni. Kljub rezervaciji v koči sva dolgo čakali na najino sobo, saj je bila koča precej zasedena. Spanec je bil miren in globok, zjutraj sva vstali zgodaj, zajtrkovali komaj kaj in se odpravili na Krn. Dolga dolina se vleče ob jezeru in nato še daleč tja dokler se ne prične vzpon, ki poteka v ključih do sedla. Nato pa po strmi južni strani pobočja do Gomiščkovega zavetišča in na vrh Krna.

                                      Skupaj ob Krnskem jezeru v jutranjem hladu.

                               Pogled nazaj na del prehojene poti pred vzponom.

                            Kamnit svet poln škrapelj, ki jih izdolbe voda.

Pogled na Krn s severne strani. V poletnem času je Krn pogosto v megli nekje okoli 12 ure, zato je dobro iti na Krn zgodaj, da ujamemo razglede, me smo imele srečo, bil je lep, sončen in prijetno topel dan brez meglic. Ja, jesen je lahko zelo lepa v hribih.

Marjana se je morala oddahniti in razgledati na strmem pobočju Krna, zadaj Batognica in daleč Peski. Na sedlu še nisem povedal Marjani kje bo hodila.

Pred Gomiščkovim zavetiščem, kjer sva uživali ob kavi in super okusnim jabolčnim zavitkom.

                                          Občudovanje na vrhu Krna.

Na poti na Batognico, zadaj strmo pobočje Krna. Marjana hodi za mano in nič ne jamra. Ko prehodi pot, občuduje prehojene strmine in se počuti z mano vred zadovoljno in srečno.

                                          Kaverne, ki so speljane po Batognici.

Krater na vrhu Batognice, ostanki minske vojne med Italijani in Avstro-Ogrskimi vojaki so še danes vidni na vsakem koraku vršnega pobočja Batognice. Krater eksplozije v katerem je odjeknilo 4100 kg nitroglicerinske razstrelilne želatine, je še danes lepo viden z okoliških vrhov.

Pot naju je vodila iz Batognice proti Peskom, spodaj je vidno Jezero v Lužnici, kjer vodi pot v vas Krn in na Planino Kuhinja.

                                                                  Prelepa pot se vije čez  Peske.    Brez pohodnikov, samo tišina in ves svet je pred mano.

Spomenik iz I. svetovne vojne na Peskih. Od tukaj naprej sva se začeli počasi spuščati proti Lepočam. Dolga pot naju je še čakala do planine na Kraju, kjer bova prespali.

Tretji dan sva šli na Črno jezero. Prijetno speljana pot iz Komne na Črno jezero se vije nadrobom Komarče po gozdu, nekje v sredini poti se gozd konča in v dolini vidimo Bohinjsko jezero z Zako. Pot se nadaljuje zopet v gozd in po dolgem času zagledamo jezero v kotanji. Do njega vodi še strma in ozka pot v ključih..

Sezuti čevlji, sonce, mrzla voda….to je sprostitev in užitek

Počitek ob poti. Čakala naju je pot do Komne in nato še v dolino do Slapa Savica in domov.

Bilo je neprecenljivo lepo!!!

Fotografije: Marjana Srše, Slavica Javornik

Tekst: Slavica Javornik

MOŽNOSTI LEPŠEGA IN BOLJŠEGA ŽIVLJENJA ČAKAJO, DA JIH IZKORISTIMO. ŽIVLJENJE JE BANKET. POSKUSIMO NJEGOVE DOBROTE! ŽIVLJENJE JE DAR, UŽIVAJMO GA!

Bilo je neprecenljivo lepo!!!

Fotografije: Marjana Srše, Slavica Javornik

Tekst: Slavica Javornik

 

3-DNEVNI POTEP PO JULIJSKIH ALPAH 

 20. do 22. 7. 2020

 Leto 2020 je bilo leto virusa korone kovid-19. Iskali smo termine kako pobegniti v času »svobode« v hribe, tja kjer ni virusov korone in kjer je mir. 20. do 22. Julij je bil predlagan in ker je bilo lepo vreme napovedano, sva z Marjano natovorile nahrbtnike in se prvi dan podali do Martuljških slapov. Dva mogočna slapova obiskovalca navdušita posebej takrat, ko je veliko vode. Prava poletna ohladitev je že na začetku soteske, ki se potem samo še stopnjuje. Prvi slap je večji in bolj mogočen, vendar obiskovalci ga opazujemo le od daleč. Drugi, raven in tanek pa pada med skale in do njega pridemo po nekajmetrski jeklenici. Čudovito!

 

Soteska protislapom, polna možicev

                                                                                  

     

Prvi Martuljški slap, visok 29m in 25m skočnikov

 

Drugi slap je visok 100m v štirih stopinjah
Pot je varovana z jeklenicami.

 

Pot k drugemu slapu

Na planšariji "Pri Ingotu" na kavici in štrudlju

 

Koča v Krnici pod Škrlatico. Od tu vodijo planinske poti proti Špiki,,
na Kriške pode, na Ponco, Razor...

Strme poti vodijo na Prisojnik

Marjana na vrhu Prisojnikovega okna. Je rekla, da je to ogromna luknja, ki je s ceste videti čisto majhna. Ja,razsežnosti sveta so velike.

Zaslužen počitek po dosežku na toplem soncu. A veste, da ob takšnih občutkih so še skale udobne.

                   Počitek na Sovni glavi. Razgledi okoli in okoli na vršace, uživanje v naravi in miru.

Po predolgem počitku naju je zajela nevihta proti Erjavčevi koči in na koncu naju je pozdravila še mavrica.

Tretji dan sva odšli na Slemenovo špico. Pot prijetna, polna cvetja in razgledov. Jalovec v vsej svoji veličini .

Marjana na Slemenovi špici, od koder je lep pogled na Jalovec, Mojstrovke, Travnik, Ponce in Dolino Tamar s planiškimi skakalnicami.

                                             Slemenova špica, za mano je prepadna dolina Tamar

Beli planinski mak

Jalovec in veriga  Mojstrovk

Pogled nazaj na Slemenovo špico

 s Slemenove špice do Erjavčeve koče sva šli po drugi poti. Na poti sta naju presenetili dve snežišči, eno je bilo dolgo in strmo. Takole sva počasi obe varno prečili adrenalinsko in zahtevno pot

 Pod severnim ostenjem Mojstrovk sva obujali spomine na tri uživaške dni v Julijcih. Najina tura, na kateri bi nas naj bilo več, se je zaključevala. Da na kratko povzamem najino tridnevno popotovanje po hribih. Prvi dan pohoda je minil v kanjonu Martuljških slapov. Na začetku sva pogledovali proti mogočnemu Špiku, nato v gozd, kjer sva občudovali rastlinstvo in spremljala naju je popolna tišina. V ozkem kanjonu polnih možicev sva nadaljevali po planinski poti do prvega slapu. Pot je bila tu in tam malce mokra. Bučanje vode, kapljice na obrazu, ki jih nosi vetrič, mavrica in mogočnost narave naju je fascinirala. V nadaljevanju proti k drugemu slapu sva izkusili strmo pot in do drugega slapa vodi še nekaj metrov jeklenice.

Dan sva zaključili tako, da sva se podali v dolino Krnice in občudovale Škrlatico v večerni zarji.

Drugi dan je minil v adrenaliski poti na Prisojnik. Strma pot, ki vodi do Prisojnikovega prvega okna nama je postregla s presenečenjem, srečali sva se z gorskim tekačem Marjanom Kregarjem, se rokovali in veselili s spremljevalno ekipo. Spust je bil nevaren, vsak korak je bil načrtovan in previden. Po naporni hoji sva si vzeli nekaj časa za sprostitev na Sovni glavi. Na poti proti Erjavčevi koči naju je oprala nevihta.

Tretji dan sva si izbrali lažjo varianto zaradi napovedanih popoldanskih neviht. Šli sva na Slemenovo špico . Čudovita pot in še lepši zaključek na koncu pod Mojstrovkami. Za sprostitev mišic pa je prvi dan poskrbel ledani Martuljek, drugi dan nevihta, tretji dan ledena Pišnica pod mostom.

Na koncu le še to, uporabili sva vso obleko, hrano in pijačo in malo, malo denarja, saj sva koristili turistične bone.

NAJ SE ŠE VELIKO TAKŠNIH DNI PONOVI!

Zapisala: Slavica Javornik

 

ENODNEVNA VRTAČA, 23. Junij 2020

Bilo je nekaj lepih junijskih dni. Razmišljam o hribih in napišem pozno zvečer Marjani sporočilo, da je treba iti v hribe. Preteklo leto nismo bile na Vrtači zaradi slabega vremena, zato je odločitev padla takoj, Vrtača, 2180 m. Gora na katero vodi le ena markirana pot, ostalo so brezpotja. Pot na vrh je zahtevna in v suhem vremenu nekoliko manj nevarna.

      Kmalu od parkirišča na Ljubelju so naju pozdravili šopki dišečih nageljčkov.

       Pri Domu na Zelenici sva se okrepčali, da sva lažje premagovali vzpon.

Pogled na pogorje Vrtače. Južni del Vrtače sva si pogledovali, vendar pot vodi do skrajnega grebena, nato sledi vzpon po grebenu, ki vodi do vrha.

                             Začetek grebena in pogled v Avstrijo.

Tudi pogled v nebo ima svoj čar. Če se ustavimo, vidimo pot meglic in njihove like, ki se spreminjajo.

Marjana si ogleduje čudeže narave. Res je lepo, ko si sam v tišini in globokem razmišljanju.

Od tu naprej ozek greben, porastel s travo. Pot se vzpenja in pohodnik je vedno bližje cilju.

Še kup snega je bil ob poti. Bil je tako , da si je Marjana komaj izborila kepico za osvežitev.

Pogled iz slovenskega vrha na avstrijski vrh Vrtače z značilnim cepinom. Na vrhu sva obujale spomin na preteklo leto, ko smo Vikica, Marjana in jaz lezli proti Stolu. Iz doline, smo prišle na melišče in celega prehodile, na koncu pa ga pod skalami prečile, da smo prišle na vrh Stola. Se spomnite vročine in ostrega kamenja? Punce, poglejte kje ste hodile in premagale zahtevno pot. Bilo je lepo in uspešno. Bravo, vrle upokojenke!!!

Ko pohodnik pride na Vrtačo, se okoli njega zbere jata planinskih kavk. Boječe ptice z rumenim kljunom prosijo za hrano. Ne jedo pa vse od začetka, so kar izbirčne. Mogoče pa vedo kaj o zdravi prehrani v hribih. Marjana jih vedno dobro nahrani tudi na drugih hribih.

Lepo kuliso sva izkoristili za fotko na vrhu Vrtače. Celo uro je bila Vrtača samo najina in od črnih kavk z rumenimi kljuni, tako da sva jo polni energije morali počasi zapustiti. Še pridemo!

Zapisala:

Slavica Javornik