Na Veliki vrh in Kofce na štruklje
5. September 2017
Avtor teksta in besedila: Slavica
Javornik
Ženske veliko
govorimo. Na zadnjem planinskem potepanju je dala Marjana idejo, da bi rada
poskusila štruklje na Kofcah. Ni bilo treba
veliko in sem rekla: “Pa gremo na Veliki vrh in Kofce na enodnevno turo.”
In ideja je bila potrjena. Turo smo začele v Globoki dolini ob potoku
Dolžanka, prijetnem smrekovem gozdu, poraščenem z mahom in nadaljevale do
planinskega pašnika na Kofcah.
Med
preperelimi vejami zagledamo najlepšo gobo, rdečo mušnico. Rdeča mušnica nam je
dala vedeti, da na tem področju rastejo jurčki. In res, Marjana najde jurčka ob
poti, ga poslika in previdno spravi v nahrbtnik za gobjo juho
Pot,
po kateri smo začele našo turo, nam je bila nepoznana. Skrbno smo vsaka po
svoje spremljale markacije in po uri hoje smo prispele na jaso, kjer so se
nam odprli razgledi na vzhodni del
Košute. S travo porasel greben se nam je predstavil v svoji mogočnosti in
dolžini, težko ga je bilo dobiti v objektiv.
Na
zelenem travniku so nas pričakale številne živali na paši in skrbno urejena
planinska koča. Prisrčna dobrodošlica na vhodu v ogrado, bogato cvetje na
oknih, na mizah lončnice, to vse pričaka vsakega pohodnika, ki zaide na Kofce.
Pred kočo pa razgledi naokoli in okoli do kamor je ta dan seglo naše oko. V
prijetnem okolju spijemo kavo in gremo na najvišji vrh Košute – Veliki vrh.
Od
koče smo se podale proti najvišjemu vrhu v Košuti, Velikemu vrhu (2088m). Na
pašnikih okoli koče se je paslo nekaj krav, nekaj pa jih je zašlo še višje med
vrhove. Pot nas je vodila po ozki stezici, po neprepadnem področju in zelenih travah.
Tudi
ta pot je opremljena z nekaj metri železja, vse za lažji in varnejši korak.
Dan
po dežju je nebo v hribih po navadi kristalno čisto, da se daleč vidi. Ampak ta
dan so občasno ponagajale male meglice, ki so pripomogle k temu, da razgledi
niso bili popolni, pa tudi vročine ni bilo.
Iz
Avstrije smo pogledale, kako daleč je do vrha
Razgledi
na sosednje vrhove z Velikega vrha
Hranjenje
lačnih kavk in oddih po vzponu nam je dobro del. Čakale smo sonce, pa ga ni
bilo. Ko so se naše oči napasle razgledov, smo jo mahnile na štruklje
Za
slovo od Velikega vrha še fotka za spomin
 |
| štruklji na Kofcah |
Vremenoslovci so napovedali idealno
vreme za obisk hribov. Pa smo se dobile Marjana, Vikica in jaz. Kilometri na števcu so se
vrteli in prispele smo iz Celja v Tržič. V Tržiču smo zavile v Dolžanovo
sotesko in nadaljevale do Jelendola. Tu je bilo asfaltne ceste konec in začela
se je vožnja strmo v hrib po makadamskih luknjah. Prispele smo na parkirišče v
Globoki dolini. Smerokaz za Kofce nas je usmeril na pot skozi
smrekov gozd ob potoku Dolžanka. Nekaj časa smo hodile ob potoku, nato pa strmo
navzgor med smrekami do kapelice in še malo pa smo bile na Kofcah. Na Kofcah smo se oddahnile in ponovno
zagrizle kolena v hrib. Srečevale smo pohodnike, ki so prihajali, srečevale
krave na paši, ogledovale sosednje hribe in pozno jesensko cvetje, spominjale
se službenih časov, pogovarjale o vsakodnevnih dogodkih in pot nas je pripeljala
do avstrijske meje. Nekaj prečenja pogorja še je bilo potrebno prehoditi in prispele smo na vrh.
Ko utrujen človek pride na vrh, je
srečen. Narava mu za trud pokloni razglede z višin, hladno sapico, da se ohladi, trd kamen ali travnato področje, da
se odpočije.
Po enournem počitku nas je čakala
pot nazaj. V mislih smo imele le štruklje, ki si jih bomo privoščile v koči. In
res, v koči naročimo tri vrste štrukljev, tako za pokušino, da okusimo to
specialiteto. Sledilo je presenečenje, štruklji izvrstni. Naročimo še eno
porcijo. Vse pojemo, se odžejamo in jo mahnemo do avta.
Bil je en lep planinsko doživet
dan, ki je zadal nekaj bolečin v kolenih in napolnil dušo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar