Na Veliki vrh in Kofce na štruklje, sep. 2017

Na Veliki vrh in Kofce na štruklje

5. September 2017

Avtor teksta in besedila: Slavica Javornik

Ženske veliko govorimo. Na zadnjem planinskem potepanju je dala Marjana idejo, da bi rada poskusila štruklje na Kofcah.  Ni bilo treba veliko in sem rekla: “Pa gremo na Veliki vrh in Kofce na enodnevno turo.”   In ideja je bila potrjena. Turo smo začele v Globoki dolini ob potoku Dolžanka, prijetnem smrekovem gozdu, poraščenem z mahom in nadaljevale do planinskega pašnika na Kofcah.

Med preperelimi vejami zagledamo najlepšo gobo, rdečo mušnico. Rdeča mušnica nam je dala vedeti, da na tem področju rastejo jurčki. In res, Marjana najde jurčka ob poti, ga poslika in previdno spravi v nahrbtnik za gobjo juho

 

Pot, po kateri smo začele našo turo, nam je bila nepoznana. Skrbno smo vsaka po svoje spremljale markacije in po uri hoje smo prispele na jaso, kjer so se nam  odprli razgledi na vzhodni del Košute. S travo porasel greben se nam je predstavil v svoji mogočnosti in dolžini, težko ga je bilo dobiti v objektiv.

Na zelenem travniku so nas pričakale številne živali na paši in skrbno urejena planinska koča. Prisrčna dobrodošlica na vhodu v ogrado, bogato cvetje na oknih, na mizah lončnice, to vse pričaka vsakega pohodnika, ki zaide na Kofce. Pred kočo pa razgledi naokoli in okoli do kamor je ta dan seglo naše oko. V prijetnem okolju spijemo kavo in gremo na najvišji vrh Košute – Veliki vrh.

 Od koče smo se podale proti najvišjemu vrhu v Košuti, Velikemu vrhu (2088m). Na pašnikih okoli koče se je paslo nekaj krav, nekaj pa jih je zašlo še višje med vrhove. Pot nas je vodila po ozki stezici, po neprepadnem področju in zelenih travah.

 Tudi ta pot je opremljena z nekaj metri železja, vse za lažji in varnejši korak.

Dan po dežju je nebo v hribih po navadi kristalno čisto, da se daleč vidi. Ampak ta dan so občasno ponagajale male meglice, ki so pripomogle k temu, da razgledi niso bili popolni, pa tudi vročine ni bilo.

Iz Avstrije smo pogledale, kako daleč je do vrha

Razgledi na sosednje vrhove z Velikega vrha

Hranjenje lačnih kavk in oddih po vzponu nam je dobro del. Čakale smo sonce, pa ga ni bilo. Ko so se naše oči napasle razgledov, smo jo mahnile na štruklje

Za slovo od Velikega vrha še fotka za spomin

štruklji na Kofcah

Vremenoslovci so napovedali idealno vreme za obisk hribov. Pa smo se dobile Marjana, Vikica in jaz. Kilometri na števcu so se vrteli in prispele smo iz Celja v Tržič. V Tržiču smo zavile v Dolžanovo sotesko in nadaljevale do Jelendola. Tu je bilo asfaltne ceste konec in začela se je vožnja strmo v hrib po makadamskih luknjah. Prispele smo na parkirišče v Globoki dolini. Smerokaz za Kofce nas je usmeril na pot skozi smrekov gozd ob potoku Dolžanka. Nekaj časa smo hodile ob potoku, nato pa strmo navzgor med smrekami do kapelice in še malo pa smo bile na Kofcah. Na Kofcah smo se oddahnile in ponovno zagrizle kolena v hrib. Srečevale smo pohodnike, ki so prihajali, srečevale krave na paši, ogledovale sosednje hribe in pozno jesensko cvetje, spominjale se službenih časov, pogovarjale o vsakodnevnih dogodkih in pot nas je pripeljala do avstrijske meje. Nekaj prečenja pogorja še je bilo potrebno prehoditi  in prispele smo na vrh.

Ko utrujen človek pride na vrh, je srečen. Narava mu za trud pokloni razglede z višin, hladno sapico, da se  ohladi, trd kamen ali travnato področje, da se odpočije.

Po enournem počitku nas je čakala pot nazaj. V mislih smo imele le štruklje, ki si jih bomo privoščile v koči. In res, v koči naročimo tri vrste štrukljev, tako za pokušino, da okusimo to specialiteto. Sledilo je presenečenje, štruklji izvrstni. Naročimo še eno porcijo. Vse pojemo, se odžejamo in jo mahnemo do avta.

Bil je en lep planinsko doživet dan, ki je zadal nekaj bolečin v kolenih in napolnil dušo.

Stranr - velikan nad Vrati, juluj 2017

Stenar - velikan nad Vrati 

Potopis poletnega potepanja po Kriških podih

Avtor besedila in fotografij Slavica Javornik

19.  in 20.  julij 2017

Iz Vrat čez Bukovje in Sovatno na Kriške pode

V vročem poletnem dnevu smo se tri dame odpravile na poletno potepanje po Julijskih Alpah in sicer po Kriških podih in nato še na Stenar. Avto smo parkirale v Vratih, kjer je izhodišče na Škrlatico, Triglav, Kriške pode …  Skozi  gozd so nam senco delala drevesa, a po Sovatni navzgor nas je peklo sonce. Bili so pa razgledi jasni, kot ribje oko in pogledi so ostajali na mogočni severni triglavski steni. 

                                                                                             

                                                                                             

Triglavska severna stena in Triglav

Triglav je najvišja slovenska gora, simbol slovenstva in eden najbolj obiskanih vrhov v državi. Mogočna tisočmetrska triglavska stena  nudi plezalcem okoli 120 plezalnih smeri.  Najdaljša je nemška smer, meri kar 1000 m.

Marjana na jeklenici

Dolga pot po Sovatni se zaključi z zahtevnim koncem, in sicer se je treba preko roba povzpeti po jeklenici. Marjana je bila vesela, da se je lahko prijela za železno vrv  in tako uživala.

Vikica gre korajžno naprej proti cilju

Pot skozi Sovatno je zahtevna. Premagovale smo jo zelo dobro, kljub vročini.  Premagati smo morale marsikatero skalno oviro, dolgo melišče, preskočiti veliko kamenja na poti, vendar smo bile vsak prehojen korak bližje cilju.

Oddih pod Stenarjem

Oddih nam je dobro del. Že malo utrujene smo si ogledovale vršace okoli nas. Narava v hribih je nepredvidljiva in tako je tudi nas začela strašiti z nevihto. Ko smo se povzpele na Dovška vratca,  so  se nad Razorjem  zgrinjali temni oblaki in strašili z dežjem. Na pragu Pogačnikovega doma pa je začelo resnično deževati. Vesele  in suhe smo prišle v kočo

Spodnje Kriško jezero

Po nevihti se je zjasnilo in privoščile smo si sprehod do Spodnjega Kriškega jezera.  Dolga pot do jezera je postala pozabljena, ko smo opazile ogromno   planik in drugega cvetja na travnatem področju ob jezeru. Obstale smo in občudovale lepoto gorske narave

Pri Spodnjem Kriškem jezeru smo uživale v cvetju, sončnem zahodu in razgledih

Kriški podi so kraški podi, ki se dvigajo nad dolino Trenta, med pobočji Pihavca, Bovškega Gamsovca, Stenarja, Križa in Razorja. Izpred Pogačnikovega doma je enkraten razgled na dolino Trenta.
Na Kriških podih so tri jezera. Največje je  Spodnje Kriško jezero. Ostali dve jezeri sta nad kočo. Gornje Kriško jezero je najvišje ležeče slovensko jezero, nahaja se na višini 2154 metrov.

Kriški podi so izhodišče za številne planinske poti na okoliške vrhove.

Spanje na skupnih ležiščih nam je dobro delo. Po močnem zajtrku smo bile pripravljene za vzpon na Stenar. Krenile smo čez Kriške pode, pogledovale nazaj na vrhove, poglede usmerjale na skale, da bi opazile kozoroge, občudovale planinsko cvetje in se veselile cilja.

Tako lep dan in ena sama uživancija v tišini, miru in lepotah… in počitek dobro dene

.

Mogočni Pihavec nad Spodnjim Kriškim jezerom s podorom še vedno ne dovoli pristopa navadnim planincem.

Stenar

Še malo pa bomo na vrhu Stenarja. Sonce pripeka, kamenja pod nogami je veliko, vrh se odkriva, okoliški vrhovi se bohotijo, neprecenljivo lepo in mirno.

Hura….. smo na vrhu Stenarja (2501m)

veselje na vrhu 

Kozorog živi nad gozdno mejo nad 2000 m ali višje. Prehranjuje se s travo in drugimi zelišči. Pasejo se predvsem v dopoldanskem času, popoldan pa počivajo.

Kozorog…opazovalec….na skalnatem področju se giblje zelo zanesljivo. Z mesta skoči do 2 m visoko, z zaletom pa do 4 m. Spomladi samica skoti 1 do 3 mladiče, ki doživijo 17 let starosti. Samci  v starosti živijo kot samotarji.

Planike lahko najdemo na skalnatih jasah, skalah in travnikih. Je neenakomerno razporejena na višini med 1500 do 2400 m nadmorske višine. Planike najdemo v Evropi, Aziji, Pirenejih,  Alpah in Karpatih.

V Sloveniji jo najdemo v Julijskih Alpah, Kamniških Alpah, Karavankah, Snežniku, Ratitovcu in Trnovskem gozdu. Planika je zavarovana rastlina

Triglavska roža  je alpska roža, ki je povezana  z legendo o Zlatorogu. Raste v blazinah, listi so pritlični, trojnati, kratkopecljati, bleščeče srebrno dlakavi, in rožnato do rdeče barve.  Cveti med junijem in avgustom.

Raste v skalnatih razpokah in grušču na apnenčastih in dolomitnih tleh južnih Alp Julijskih Alp,  pa tudi v Karavankah in Kamniških Alpah.

                                                 
Bila je deveta planinska tura na Stenar…

Letos smo obiskale Kriške pode in Stenar.  Na pohod smo se podale:  Marjana,  Vikica in Slavica.

 Ko sem na tabli v dolini Vrat videla čas hoje na Kriške pode, me je malce zaskrbelo in vprašala sem se: “ali ni mogoče malo preveč za nas in še sonce žge in to kar celo pot navzgor; ali bomo to zmogle v tej pripeki?” Nič; v nahrbtnike smo dale vsaka po 2 litra in več  vode, nekaj energijskih tablic, obleko in drugo opremo in začele počasi gristi v hrib.   Pot je najprej potekala v senci po bukovem gozdu, vetrič pa menjaval topel zrak, da je bila hoja lažja. Sonce je močno pripekalo, a me se nismo uklonile. Nekaj počitkov smo si vzele za okrepčilo in nekaj pogledov smo vrgle na čudovit gorski svet. Korak za korakom gor, pa kakšnega nazaj, in prišle v kraljestvo uživanja.  Za Razorjem se je kupčkala nevihta, ki je hitro osvežila ozračje, me pa smo si privoščile toplo malico v koči. Sonce je posijalo in šle smo na Spodnje Kriško jezero, uživale v sončnem zahodu in v kraljestvu planik. V zaslužen spanec smo padle še v mraku in zgodaj vstale za naslednji podvig. Zajtrk nam je dal moči za nov podvig, v daljavi čez Kriške pode nas je čakal vzpon na Stenar. Pot nanj je slikovita, kljub suši je  še bilo  veliko cvetja, občudovale smo kozoroge, nekajkrat pogledale proti Triglavu , Razorju,  Bovškemu Gamsovcu,  Škrlatici in  drugim vrhovom.  Na vrh Stenarja se je bilo treba povzpeti tudi z  lažjim plezanjem.  Vse nam je šlo gladko od rok in vrh je bil kmalu osvojen.  Na vrhu so sledile  čestitke s stiskom rok, veselje, smeh in spoznanje, da smo zmogle in da imamo  pred sabo razglede za bogove. 

Ko  pridemo na vrh gore, smo šele na polovici poti. To  smo dobro vedele, uživale slabo uro na vrhu in se podale  v dolino.  Zopet  vročina ni  popuščala, utrujena telesa pa so kljub vsem pritiskom narave  zmogla zahtevno pot v dolino. Domov smo prišle kljub utrujenosti  napolnjene z energijo in polne lepih spominov, ki jih pohodniku da gorski svet.

Toliko zanimivih in lepih planinskih poti imamo v slovenskih gorah, da je težko prehoditi vse, kar nam je ponujeno. Slovenske gore so nekaj posebnega. Nekatere ljudi kar potegnejo  tja gor v nebo. Gore so zdravilo za dušo in telo, da se napolni in utrudi. V gorah je mir, neokrnjena narava, vidi se daleč, človek postane mali v primerjavi s prostranstvom sveta.  Težko je ob  takšnih lepotah ostati ravnodušen in ostati doma.